Po dobrih dveh dneh (bolj ali manj) močnega deževja, sem se po kosilu odpravil na meni ljubo goro. Imel sem občutek, da se bo vreme toliko popravilo, da bom lahko z Ivarčkega po suhem prišel na goro in nazaj. Res je bilo tako, čeprav so se oblaki in sonce menjavali, kot se za pravi april spodobi. Kakšne plohe ali nevihte pa ni bilo. Na poti nazaj me je dobilo nekaj kapljic dežja. Resneje pa je začelo deževati, ko sem se že vozil proti domu.
Potok je močno narastel.
Pred vstopom na Grofovsko pot, se je skozi meglo trudilo posijati sonce.
Že kmalu pa je megla izginila…
…in pri stari grofovski koči je sonce sijalo “na polno”, kot rečemo po domače.
Zvončki še vztrajajo, bo pa kmalu konec njihovega cvetenja.
Proti vrhu pa prava igra sonca in megle…
Malo pod vrhom so se začele dvigati meglice…
…iz severne strani Uršlje.
Cerkev in koča sta bila v soncu.
Razgledi danes niso bili tako lepi, kot ponavadi.
Pogled proti vrhu.
Vrh in Peca v ozadju.
Pogled proti stolpu.
Na južni strani je prevladovalo jasno vreme, …
kmalu pa je zapihal veter…
…in po nebu so se začeli poditi temni oblaki.
Na poti nazaj sem užival ob prebujanju narave. Ptički so žvrgoleli in pot je hitro minila.
Pogled proti Peci je izdajal, da se bo vreme spremenilo. In res je proti koncu padlo nekaj dežja.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 