Planinski tabor na Zelenici in Stolu

OŠ Prevalje v sodelovanju z našim planinskim društvom vsako leto organizira planinski tabor za mlade planince. Letošnji je bil že 12. po vrsti, imeli pa smo ga na Zelenici in Stolu. Tabora so se udeležili otroci od 3. razreda naprej. Mladim planincem smo želeli v teh nekaj dneh prikazati lepote naših gora, jih naučiti pravilne hoje in pravilnega obnašanja v hribih ter jim malo pokazati, kako se pleza po zavarovanih poteh.

V petek 23.6. so starši pripeljali otroke na mejni prehod Ljubelj. Tam nas je pričakal rahel dež, v smeri Zelenice pa se je že jasnilo. Dežja ni bilo in krenili smo proti Zelenici.

 

Pogled proti Ljubelju s poti na Zelenico.

Večerni pogled na Vrtačo je obetal lepo jutro in dan.

Po večerji smo otrokom razložili, kako po potekal pohod na Stol v soboto in vrnitev na Zelenico v nedeljo. Čeprav so vajeni hoje, so se malo ustrašili podatka, da jih vsak dan čaka med 4 in 5 urami hoje.

V soboto smo se zbudili v krasen dan. Zjutraj smo nekateri šli občudovat prekrasne razglede, pred zajtrkom pa smo se pripravili za dvodnevni pohod. Po zajtrku smo se odpravili po zgornji poti pod Vrtačo do sedla Šija, kjer smo se spustili in se priključili spodnji poti na Stol. Vseskozi so nas spremljali prelepi razgledi in krasno vreme. Otroci so pridno hodili, večkrat smo se ustavili, na zadnjem delu melišča pod Stolom pa sva vodnika naredila vrvno ograjo. Pot od Zelenice do sedla pod Stolom smo opravili v dobrih štirih urah.

 

Pogled na Begunjščico.

Pogled proti vzhodu.

Koča v prvem jutranjem soncu.

Pogled proti Stolu in Vrtači na začetku naše poti.

Kranjska lilija ob poti.

Pogled nazaj na Begunjščico.

Pogled na Stol s sedla Šija.

S sedla smo se spustili v krnico V Kožnah.

Srednja Peč, Stol in greben Orlic.

Pogled nazaj na Vrtačo.

Na melišču je bilo vse polno cvetja.

Malo pod Malim Stolom sva vodnika naredila vrvno ograjo, da so se otroci lažje povzpeli po malo težje prehodnem terenu.

Na sedlu pod Stolom so otroci pustili nahrbtnike, nato pa smo se odpravili na vrh Stola.

Pogled proti dolini je že nakazoval poslabšanje vremena.

Pogled proti Jesenicam.

Pogled proti Ovčjemu vrhu.

Nad Stolom je bilo še modro nebo…

…oblaki pa so nas že prekrivali.

Pogled na Vrtačo v soncu.

Popoldan smo preživeli v koči in v njeni okolici, saj nam je vreme prizaneslo. Menjavala sta se megla in sonce, malo pa se je tudi ohladilo. Po večerji smo se počasi pripravili na počitek. Preverili smo še vremensko napoved, ki pa ni bila preveč obetavna. Sklenili smo, da zjutraj malo prej vstanemo in poskusimo čim več poti opraviti po suhem.

Nedeljsko jutro je prineslo oblake in dež. S sončnim vzhodom ni bilo kaj, saj so oblaki zastrli pogled proti vzhodu. Ob šestih je začelo še rahlo deževati. Na srečo je dež hitro ponehal in po zajtrku smo se lahko odpravili proti Zabreški planini in Zelenici. Na Zabreški planini smo imeli daljši postanek za počitek in malico, potem pa smo nadaljevali pot po gozdu proti Zelenici. Pri Tinčkovi koči nas je dobil dež, malo pred Kočo pri izviru Završnice pa še močnejša ploha.  Na trenutke je močan veter obračal dežnike, v gozdu pod kočo pa je na tla padel suh vrh ene smreke. Na koči smo se na kratko ustavili, nato pa pohiteli proti Zelenici. Premočeni smo prišli do našega “doma”, se posušili, preoblekli in pripravili za kosilo. Prijazno osebje na koči je zakurilo krušno peč v jedilnici, da smo se lahko pogreli in si posušili premočene čevlje. Mokra oblačila smo obesili na hodniku pred sobami.

 

Zajtrk na Prešernovi koči na Stolu.

Od koče smo krenili navzdol proti Zabreški planini.

Pogled nazaj proti koči.

Pogled proti Vrtači, Begunjščici, Košuti, Kamniško Savinjskim alpam in Karavankam vse do Pece. Uršlja gora, ki smo jo gledali od koče se je skrila za Košuto.

Na travnikih ob poti je bilo vse v cvetju. Planika.

Planinski nagelj.

Kmalu smo prišli do Zabreške planine. Po postanku smo nadaljevali pot proti Zelenici. Od Tinčkove koče naprej v dežju nisem fotografiral.

Na koči nas je pričakalo kosilo…

…z okusno sladico.

Po kosilu smo si malo spočili. Otroci so se igrali in zabavali, vodniki in mentorici pa smo naredili analizo pohoda. Razen dežja na koncu pohoda, je vse potekalo brez težav. Otroke so za njihovo pridnost pohvalili na obeh kočah in tudi mi smo bili ponosni nanje.

Pohod je bil za mnoge otroke prvi stik s pravim visokogorjem in lepa izkušnja. Na analizi po večerji so otroci (skoraj) v en glas dejali, da jim je od vsega bil najbolj všeč dež. Po skupni analizi smo se pripravili za počitek.

Zadnji dan našega tabora nas je čakala še predstavitev plezanja po ferati in upali smo, da bo zjutraj lepo vreme. Res je bilo tako in po zajtrku smo se vodniki odpravili pripravit varovanje na ferato. Otroke smo pod ferato peljali v treh skupinah. Najprej smo najmlajšim pokazali opremo, nato smo vsakega posebej navezali na vrv in jim pomagali pri plezanju na začetnem delu zavarovane poti. Starejši so ob varovanju premagali tudi krajšo vertikalo, nato pa so se po vrvi spustili po strmem pobočju. Odlično so se odrezali in njihov nasmeh na obrazu nam je pokazal, da so res uživali.

 

Jutranji pogled na Begunjščico.

Pogled proti učni plezalni poti Spodnji plot

Stol in Vrtača.

Začetni del ferate, kjer smo otroke varovali.

Ko smo končali na ferati, smo še polno opremljeni pohiteli na kosilo,…

…po kosilu pa smo hitro spakirali in se opravili nazaj proti Ljubelju in se z nasmehom na obrazu ozrli proti Zelenici.

Štirje dnevi v hribih so tako nam kot otrokom (pre)hitro minili. Ko je otrokom po kosilu mentorica rekla, naj dvignejo v zrak roke tisti, ki so za to, da bi tabor podaljšali za en dan, so bile vse otroške roke v zraku. Tudi mi bi ob takem vremenu kar ostali v hribih. Pohvaliti moram tudi postrežbo na obeh kočah, kjer so se zelo potrudili, da so pripravili jedi, ki so šle otrokom in tudi nam v slast.

Več slik si lahko ogledati v fotogaleriji na spletni strani OŠ.