Večerna Uršlja po dolgem času

Ravno en mesec je minilo od mojega zadnjega pohoda na Uršljo goro. Takrat je bila Uršlja gora vsa rumena od pogačic. Obveznosti mi nekako niso pustile na “mojo” goro. Za vikende sem bil v bolj oddaljenih hribih, imeli smo tudi planinski tabor. “Saj Uršlja počaka”, sem si rekel. In res je morala počakati. Znova pa je zažarela v vsej svoji lepoti. Vreme ravno ni bilo “ta pravo”, vseeno pa se je na vrhu pokazal sonček in polepšal že tako krasno goro.

Pogled na Uršljo s ceste na odcepu za grofovsko pot.

Cvetja ob poti…

…kar ne zmanjka.

Oblaki nad vrhom so se razkropili.

Kmalu sem prišel do razpotja Železarske in poti s Poštarskega doma.

Pogled s ceste v dolino.

Malo pod vrhom se pokaže še divji petelin.

Ko sem prišel do kapelice, je bilo že vse v oblakih.

Cvetje pod vrhom. Vse polno ga je…

Sonce se je poskušalo prebiti skozi oblake…

…pa mu najprej ni preveč uspevalo.

Potem pa so le zažareli žarki,…

…in obsijali najprej dolino,…

… nato pa zažareli tudi na vrhu.

Obsijana Olševa in Raduha s kapo.

Mislinjska dolina v soncu.

Obsijano drevje ob poti.

Še en pogled proti zahodu, potem pa proti dolini.

Oddajnik na Uršlji, približan s ceste nad staro grofovsko bajto.