Že kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega vzpona na Peco, letos pa iz Tople na najvišjo koroško goro še sploh nisem šel. Jasen jesenski dan je bil kot nalašč za vzpon po meni najlepši poti na Peco.
Pogled na Peco s prvega travnika nad parkiriščem.
Ena od dveh oznak za nemarkirano, a lepo shojeno pot.
Pot poteka skozi gozd.
Ciklame ob poti.
Nad skalo z razgledom na Raduho, …
… gozd prepusti mesto ruševju.
Kmalu pridem do skale, kjer pot zavije levo…
…in do Knepsovega sedla ni več daleč.
Pogled s sedla proti Raduhi in KSA.
Končnikov vrh.
Pogled na Kordeževo glavo.
Še malo pa bom na vrhu.
Skrinjica z vpisno knjigo na vrhu Pece.
Razgledi so bili prekrasni.
Vetrnica z oznakami na vrhu.
Pogledi sežejo vse do Triglava.
Raduha in KSA z vrha.
Uršlja gora.
Na poti z vrha poslikam še dolino Tople, kjer imam avto.
Tokrat z vrha ne grem po zahtevni poti,…
…ampak po zložni poti. Pogled proti Uršlji.
Libuče in Pliberk pod mano.
Mežica že pada v senco Pece in okoliških hribov.
Raduha.
Razgled s sedla pod Malo Peco proti KSA…
…in proti zahodu s Triglavom.
S sedla se spustim čez travnik…
…na pot proti Fajmutu in Topli.
Razgled s poti.
Na poti je še nekaj podrtih dreves, a ne predstavljajo večjih težav.
Še en pogled proti Raduhi in KSA.
Sonce bo kmalu zašlo.
Vrh Pece se že barva.
Pogled na Peco s cesto proti dolini.
Pot iz Tople na Peco je res strma, a te nagradi z razgledi s katerimi si poplačan za trud, ki ga vložiš v pot. V takšnem vremenu je vse še lažje in srce ti kar poje ob vseh lepotah,, ki se jih naužiješ. Macesnom še malo manjka, tako da bo treba kmalu spet po tej poti.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 