Gran Paradiso

Gran Paradiso je eden najlažje dostopnih štiritisočakov. Leži na zahodu Italije, tako rekoč na meji s Francijo. Že kmalu po opravljenem izpitu na Gradiški turi, nam je Klemen poslal vabilo za vzpon na to mogočno goro nad dolino Aosta. Ni mi bilo treba dvakrat reči in sem se takoj prijavil. Vzpon na vrh je ledeniški, tako da soliranje pač ne pride v poštev. S polnimi nahrbtniki smo se (štirje udeleženci in naš vodnik) ob treh zjutraj dobili v Dovju (in okolici) in se s kombijem odpravili na pot. Do izhodišča nas je od Dovja čakalo dobrih 700 km oziroma 7 ur vožnje po (dobro urejenih) italijanskih avtocestah.

Sonce nas je pozdravilo na avtocesti med Benetkami in Milanom.

V dolini Aoste smo se približali mogočnim goram,…

…ki so bile obsijane s soncem.

Zapustili smo avtocesto in se zapeljali skozi vas Villeneuve…

…po lepo speljani cesti…

…do izhodišča Pont. Ogromno parkirišče je bilo prepolno avtomobilov. Pogled na gore v okolici je bil veličasten.

Odpravili smo se proti bivaku. Balvan ob poti.

Pot sprva poteka po dolini,…

…kmalu pa zavijemo v gozd in se po mulatjeri začnemo strmo dvigati.

Kmalu je dolina globoko pod nami.

Krasni slapovi ob poti.

Pogled navzgor ob prehodu iz gozda na gorske travnike.

Pot vseskozi poteka v ključih, strmina pa ne popušča.

Kmalu izginejo še zadnji macesni.

Pot je odlično urejena in…

…kmalu zagledamo ogromen bivak.

Pri bivaku je ogromno ljudi. Veliko se jih odloči samo za obisk bivaka, mi pa bomo tu pričakali nov dan za vzpon na Gran Paradiso.

Bivak je postavljen skoraj na višini Škrlatice.

V Italiji brez testenin ne gre.

Kmalu dobimo (majhno) sobo, kjer nas bo vseh pet prespalo.

Ko odložimo nahrbtnike, se odpravimo na aklimatizacijsko turo.

Granitni skladi nad bivakom.

Pogled na bivak.

Kozorog se je mirno pasel v naši bližini.

Pogled na mogočni Gran Paradiso. Pravi vrh s te strani ni viden.

Približan posnetek, kjer se lepo vidi dva plezalca, ki se vzpenjata z zahodne smeri.

Ena skupinska pod začetkom ledenika.

Pogled proti ledeniku.

Tudi na 3000 m nad morjem se najde cvetje.

Še ena skupinska z bivakom v ozadju.

Na snežišču v bližini bivaka skupine vadijo hojo po snegu in ledu.

Pogled iz jedilnice.

Vse je pripravljeno za večerjo.

Za večerjo v treh hodih si lahko izbereš predjed in sladico, glavna jed pa je za vse v (pre)polni jedilnici enaka. Strežejo pri mizah in vse je lepo uigrano in hitro vsi dobimo hrano na mizo. Po večerji nam Klemen razloži, kako bo potekal vzpon naslednji dan. Opozori nas, na kaj je treba biti pozoren in kako bo potekal prehod skozi ozko grlo tik pod vrhom. Okoli devetih se odpravimo spat, saj nas zajtrk čaka že ob pol štirih zjutraj.

Noč je hitro minila in uspelo se nam je naspati in spočiti.

Pogled na bivak v temni noči.

Po krepkem zajtrku se pripravimo na vzpon.

Opremljeni s čelkami se odpravimo na pot čez moreno ledenika.

Nismo sami.

Po okoli ure hoje pridemo do vznožja ledenika.

Nadenemo si plezalne pasove in dereze,…

…Klemen pa nas naveže na vrv. Začne deževati, kljub temu pa se odpravimo naprej.

Kmalu dež zamenja sneg, začne tudi pihati. Vzpon po ledeniku je strm in hitro pridobivamo višino.

Pogled navzdol.

Snegu se pridruži še močan veter.

Vzpon poteka prepočasi, pri eni od udeleženk se pojavijo težave z dihanjem. Na višini okoli 3400 m je potrebno sprejeti odločitev. Vzpenjamo se prepočasi, vedno močneje piha veter, težave z dihanjem bodo z višino vse večje. Ne tvegamo in obrnemo.

Spustimo se po levem kraku ledenika, ki je letos prekinjen s skalnimi skoki. S padavinami skopa zima je naredila svoje.

Jaz vodim spust, Klemen pa nas varuje od zgoraj.

Vzpnemo se na skalno polico, nato pa se spustimo…

…do konca ledenika. Pospravimo vrv in plezalne pasove.

V dežju in vetru se spustimo proti bivaku.

V bivaku se na toplem preoblečemo, posušimo opremo in naredimo analizo. Žal se nam ni izšlo. Splet okoliščin nam pač ni bil naklonjen. Vreme ni sodelovalo, kot smo si želeli. Čutiti je razočaranje, vseeno pa le-to ni preveliko, saj smo se potrudili po svojih močeh. Lahko bi bilo drugače in bi vrh osvojili, vseeno pa je bila odločitev prava, saj je bilo tveganje preveliko. Po daljšem postanku se odpravimo v dolino.

Začetek poti po mulatjeri.

Pogled nazaj proti bivaku.

Lepo urejena pot čez gorske travnike…

…nas hitro pripelje do roba, kjer se začnemo strmo spuščati.

Pogled nazaj.

Kmalu se začne gozd in v ključih se spustimo…

…do doline. Rahel dež vztraja.

Kmalu smo pri parkirišču in našem kombiju. Preoblečemo se in se pripravimo na dolgo vožnjo nazaj proti domu.

Da ne gre vedno vse po načrtu nam na cesti pod parkiriščem pokažejo tudi krave na cesti.

Utrujeni od hoje in polni vtisov se na (dolgi) poti proti domu še nekajkrat ustavimo, kljub dežju pa se kar hitro vrnemo v Dovje. Sledi še vožnja proti domu.

Kljub neosvojenem vrhu sta za nami krasna dva dneva v lepi naravi v gorah. Pridobili smo nove izkušnje in to, da smo pravi čas obrnili in nismo tvegali, šteje več kot osvojitev vrha. Vrh nas bo počakal!