Kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega vzpona na Uršljo goro. Dnevi so vse daljši in tako tudi vzpon po službi ni več misija nemogoče. S prijateljem sva se tako zmenila in se v oblačnem vremenu odpravila proti Naravskim ledinam.
Prava zima na Naravskih ledinah.
Na koncu travnika na zgornjih Ledinah se vidi razdejanje po zadnjem vetrolomu. Pot vijuga med podrtimi smrekami in za nekaj minut podaljša čas hoje.
Malo pod “vodo” se vrneva na markirano pot. Pogled proti Peci.
Pod Lužami naju razveselijo s soncem obsijana drevesa.
Pogled proti nebu obeta, da bova na vrhu ujela sončni zahod.
Malo pod vrhom ujameva zadnje žarke sonca.
Zimska idila in sončni zahod. Čisti kič in romantika.
Na vrhu močno piha,…
…zato se ne zadržujeva predolgo.
Narediva en selfie…
…in nekaj slik.
Kljub mrazu in vetru uživava…
…v krasnih pogledih.
Vseeno pa se počasi odpraviva nazaj…
…in malo pod vrhom…
…ujameva, kako sonce zaide za obzorjem.
Rahlo premražena se spustiva po poti in še po svetlem prideva nazaj do avta.
Hiter vzpon, uživanje na vrhu in nagel spust. Kratko a sladko.
Gojzar, pisker pa pečica, picikl... 